zastava slovenije

Slovenščina je uradni jezik Republike Slovenije, ki ga govori približno 2 milijona in pol govorcev. Za večino prebivalcev Slovenije slovenščina predstavlja materni jezik, zato se kot prvi jezik poučuje tudi v slovenskih šolah.

Slovenščina tako predstavlja enega od temeljnih splošnoizobraževalnih predmetov v osnovnih in srednjih šolah, pri čemer ni dovolj le znanje slovenskega knjižnega jezika, ampak morajo učenci dobro poznati tudi slovnico, pravopis, književnost itd., kar je glavni razlog, da predvsem v srednji šoli in gimnaziji marsikdaj potrebujejo inštrukcije slovenščine.

Če ti slovenščina povzroča težave, se odloči za inštrukcije slovenščine!

Še posebej pa so inštrukcije slovenščine iskane v zadnjem letniku oziroma pred maturo, na kateri ima slovenščina zelo pomembno vlogo. Prav zaradi tega, ker lahko slovenščina vpliva tudi na to, ali bo imel učenec dovolj točk za vpis na izbrano fakulteto, se je v primeru kakršnih koli težav pri tem predmetu smiselno čim prej odločiti za inštrukcije slovenščine.

Zgodovina slovenskega knjižnega jezika

Kako je nastala slovenščina in kako je potekal njen zgodovinski razvoj? Kako je slovenski jezik dobil knjižno obliko? V kakšnih pisavah in črkopisih se je zapisoval v preteklosti in kako slovenski jezik zapisujemo danes?

Slovenščina se je razvila iz praslovanščine

Slovenščina spada med slovanske jezike, ki so se razvili iz skupnega praslovanskega jezika oziroma praslovanščine. Praslovanščina se je govorila od 5. do 9. stoletja, nato pa so se iz nje postopoma razvila posamezni slovanski jeziki – med njimi tudi slovenščina.

Slovenščina je zahodno južnoslovanski jezik

Slovenščina spada med zahodne južnoslovanske jezike, katerih prvi knjižni jezik je predstavljala stara cerkvena slovanščina, ki je nastala v drugi polovici 9. stoletja z namenom, da bi se lahko krščanska vera širila v ljudem razumljivem jeziku. V staro cerkveno slovanščino so bila prevedena predvsem verska in liturgična besedila, pri čemer se je uporabljal poseben črkopis – glagolica.

Prvi zapis slovenskega jezika predstavljajo Brižinski spomeniki

Kasneje so se za zapis slovanskih jezikov razvili ali začeli uporabljati tudi drugi črkopisi, pri čemer je zanimivo, da za prvi ohranjeni zapis slovanskega jezika v latinici veljajo prav Brižinski spomeniki, najstarejši ohranjeni zapis v slovenskem jeziku. Nastali so na Koroškem med letoma 972 in 1039, čeprav gre verjetno za zapis še starejšega besedila.

Slovenski knjižni jezik in njegov razvoj

Poleg Brižinskih spomenikov so za to, da se je lahko razvila knjižna slovenščina, pomembni še:

  • Celovški ali Rateški in Stiški rokopis iz 14. in 15. stoletja,
  • Katekizem in Abecednik, prvi tiskani knjigi v slovenskem jeziku, ki ju je leta 1550 napisal Primož Trubar,
  • prvi prevod Biblije v slovenščino, za kar je leta 1583 poskrbel Jurij Dalmatin,
  • prva slovenska slovnica Zimske urice (Arcticae horulae), ki jo je leta 1584 napisal Adam Bohorič,
  • pridige Janeza Svetokriškega,
  • Kranjska gramatika, ki jo je leta 1768 izdal Marko Pohlin,
  • prevod Svetega pisma, za katerega je poskrbel Jurij Japelj,
  • prva slovenska znanstvena slovnica, ki jo je leta 1806 izdal Jernej Kopitar,
  • slovensko-nemški slovar Maksa Pleteršnika iz leta 1895,
  • pravopis, ki ga je leta 1899 pripravil Fran Levec,
  • slovnica Antona Breznika iz leta 1916,
  • raziskovanje in dela jezikoslovcev Frana Ramovša in Jožeta Toporišiča.

Prav tako pa je treba izpostaviti tudi pesnike in pisatelje, kot so Valentin Vodnik, France Prešeren, Fran Levstik in Ivan Cankar, ki so prav tako veliko prispevali k temu, da se je slovenščina razvila v jezik, kakršnega uporabljamo danes.

slovenski jezik

Pisave in črkopisi za zapis jezika

Slovenščina se je nekoč zapisovala v različnih pisavah in črkopisih. Za zapis Brižinskih spomenikov je bila uporabljena latinica, Primož Trubar pa je najprej uporabljal gotico, v kateri je leta 1550 napisal tudi prvi slovenski knjigi, Katekizem in Abecednik, nato pa je začel uporabljati humanistično latinico, ki jo je priredil za slovenske glasove.

Pravila za uporabo tega črkopisa je Bohorič opisal v prvi slovnici slovenskega jezika Zimske urice, zato je dobila ime bohoričica. V sredini 19. stoletja so se pojavile težnje, da bi se slovenščina zapisovala z drugimi črkopisi, kot so dajnčica, metelčica in gajica, ki jo za njen zapis uporabljamo še danes.

Slovenski knjižni jezik

Slovenščina se v zborni knjižni obliki uporablja pri javnih nastopih in v uradni rabi, v pogovorni različici pa tudi pri drugih oblikah sporazumevanja. Slovnična, pravopisna in pravorečna pravila, ki se jih učimo v šoli, veljajo prav za zborno različico slovenskega knjižnega jezika, ki je enotna na vsem slovenskem govornem področju. Ponavljanju in utrjevanju vseh teh pravil pa so namenjene tudi inštrukcije slovenščine.

Abeceda in glasoslovje

Slovenska abeceda obsega 25 črk, s katerimi lahko zapišemo 29 glasov. Slednji se delijo na samoglasnike (a, e, i, o, u in polglasnik) in soglasnike, ki jih sestavljajo zvočniki (m, n, r, l, j, v) in nezvočniki. Ti so lahko zveneči (b, d, z, ž, dž in g) ali nezveneči (p, t, s, š, č, k, f, h, c).

Slovnica

Slovenščina pozna 3 slovnične spole (moški, ženski in srednji spol) ter 3 slovnična števila (ednina, dvojina in množina). Dvojina velja za njeno posebnost, ki se v večini drugih indoevropskih jezikov ni ohranila.

Za sklanjanje se v slovenščini uporablja več različnih sklanjatev, ki jih delimo na ženske, moške in srednje. Za sklanjanje se uporablja 6 sklonov:

  1. imenovalnik (Kdo ali kaj?)
  2. rodilnik (Koga ali česa?)
  3. dajalnik (Komu ali čemu?)
  4. tožilnik (Koga ali kaj?)
  5. mestnik (O kom ali o čem?)
  6. orodnik (S kom ali s čim?)

Poleg sklanjanja slovenščina pozna tudi spreganje glagolov ter 4 slovnične čase, od katerih pa se danes večinoma uporabljajo le še trije: preteklik (je hodil), sedanjik (hodi) in prihodnjik (bo hodil), medtem ko je predpreteklik (je bil hodil) zelo redko v uporabi.

Slovenščina v osnovni šoli

Slovenščina je v devetih letih osnovnega šolanja na urniku kar 1631 ur in pol. V prvih treh razredih se slovenščina poučuje predvsem z namenom opismenjevanja, kar zajema učenje pisanja in branja, govornega nastopanja, tvorjenja besedil, pogovora o besedilih in razvijanja jezikovne zmožnosti. To se nadaljuje tudi v višjih razredih s sistematičnim razvijanjem vseh sporazumevalnih zmožnosti ter vedno boljšega poznavanja jezika in književnosti.

Slovenščina v srednji šoli

Slovenščina predstavlja obvezni predmet v srednjih šolah in gimnazijah, pri katerem dijaki razvijajo zavest o pomenu slovenskega jezika ter:

  • se usposabljajo za učinkovito govorno in pisno sporazumevanje v njem,
  • se pri pouku književnosti seznanjajo z umetnostnimi besedili, zapisanimi v njem ter jih skušajo razumeti in interpretirati,
  • spoznajo tudi reprezentativna umetnostna besedila iz evropske in svetovne književnosti,
  • spoznavajo, kako sta se razvijala slovenski jezik in književnost,
  • spoznavajo slovnične in druge zakonitosti slovenskega knjižnega jezika ter njegove uporabe.

Prav slednje dijakom in gimnazijcem običajno povzroča največ težav, saj se jim zdita tako slovnica kot pravopis zapletena oziroma veliko manj zanimiva od pouka književnosti. Slovničnih in pravopisnih pravil se je namreč treba naučiti, za kar marsikateri učenec težko najde motivacijo.

V takem primeru je najbolje poiskati kakovostne inštrukcije slovenščine za srednje šole in gimnazije, na katerih bo lahko učenec pridobil znanje v veliko bolj sproščenem okolju ter odkril, da morda pravila slovenskega jezika niso tako zelo težka, kot se mu zdi.

Če ima dijak pri tem predmetu težave, se za inštrukcije slovenščine velja odločiti že v nižjih letnikih srednje šole, najbolj pomembne pa so v višjih letnikih, sploh če dijaka na koncu čaka še matura, za dobro opravljanje katere je slovenščina še kako pomembna.

Slovenščina na maturi

Znanje slovenščine se preverja tudi na maturi, kar za marsikaterega dijaka ali gimnazijca predstavlja velik zalogaj. Slovenščina na maturi je namreč sestavljena iz kar treh delov:

  • pisanja eseja,
  • razčlembe neumetnostnega besedila,
  • ustnega dela.

Največ točk na maturi prinese pisanje eseja, pri katerem je ključno tako obvladovanje tehnik pisanja in pravopisa kot poznavanje vsebine maturitetnih romanov. Za dijake, ki jih skrbi, kako bodo odpisali maturitetni esej oziroma jim pisanje esejev ne gre najbolje , dobro rešitev predstavljajo inštrukcije slovenščine, ki so namenjene ponavljanju vsega, kar je treba znati za to, da napišeš dober esej, predvsem pa vaji v pisanju maturitetnih esejev pod vodstvom izkušenega inštruktorja.

Prav tako pa so na voljo tudi inštrukcije slovenščine, na katerih lahko dijaki ponovijo slovnico, kar jim bo zelo pomagalo pri uspešni razčlembi neumetnostnega besedila. Velikokrat je prav slovnica za dijake največji problem, zato so inštrukcije slovenščine namenjene tudi razlagi slovnice, njenemu razumevanju in utrjevanju.

ljubljana glavno mesto slovenije

Inštrukcije slovenščine

Inštrukcije slovenščine so namenjene osnovnošolcem, dijakom in gimnazijcem, ki bi radi izboljšali svoje ocene pri tem predmetu oziroma poskrbeli za to, da jim slovenščina v šoli ne bi več povzročala težav in da bi imeli pri tem predmetu boljše ocene kot do sedaj.

Inštrukcije slovenščine potekajo skladno z učnim načrtom za osnovne oziroma poklicne, tehnične in strokovne šole ali gimnazije. Poudarek je na snovi, ki učencu dela težave, oziroma se pred začetkom inštrukcij natančno določi, kakšen je sploh njihov cilj.

Komu so namenjene inštrukcije slovenščine?

Inštrukcije slovenščine so namenjene vsem, ki bi si pri slovenščini želeli:

  • bolje pripraviti na preverjanja znanja,
  • imeti boljše ocene,
  • popraviti negativne ocene,
  • naučiti pisanja eseja,
  • opraviti popravni izpit.

Slovenščina je lahko zanimiva!

Vodijo jih inštruktorji, ki znajo dijakom pokazati, da je tudi slovenščina lahko zanimiva, predvsem pa znajo učenca motivirati za to, da se je pripravljen usesti za knjige in učiti. Inštrukcije slovenščine tako prinašajo zelo dobre rezultate in so pomagale že mnogim osnovnošolcem, dijakom in gimnazijcem do boljšega znanja in lepših ocen.

Matura in priprave nanjo

Na voljo pa so tudi inštrukcije slovenščine, ki so namenjene pripravam na maturo pri tem predmetu. Za takšne priprave na maturo se je smiselno odločiti tako v primeru, če dijaku slovenščina povzroča težave, kot v primeru, če si želi maturo iz slovenščine opraviti s čim več točkami.

Inštrukcije slovenščine, ki so namenjene pripravam na maturo, je treba zasnovati tako, da je poudarek na snovi, ki je dijaku najmanj blizu. Včasih dijak že sam ve, katera področja mu povzročajo težave, vseeno pa je dobro še enkrat ponoviti vso snov ter tako ugotoviti, čemu bi se bilo treba še bolj podrobno posvetiti.

Potek inštrukcij?

Inštrukcije slovenščine lahko potekajo individualno, v dvojicah ali manjših skupinah, vedno pa so prilagojene učencu samemu in temu, da pridobi čim več znanja. Slovenščina je namreč predmet, ki ima pomembno vlogo tako v osnovni in srednji šoli kot na maturi, zato so tudi inštrukcije slovenščine zasnovane tako, da učenec od njih odnese čim več.

inštrukcije slovenščine